Vsako jutro v razred vstopimo s polno torbo spodbud. Z besedami: »Ti zmoreš.« Z drobnimi pogledi, ki rečejo več kot stavki. Z objemom, z razumevanjem. Z novo dejavnostjo, prilagojeno potrebam nekoga, ki jo nujno potrebuje, da znova začuti: »Vreden sem.«
Učiteljice vsak dan znova pletemo nevidne niti poguma okoli svojih učencev. Spodbujamo jih, ko ne verjamejo vase. Jih bodrimo, ko jim zmanjka motivacije. Učimo jih, kako se spoprijeti z izzivi, kako predihati težke občutke, kako ponovno vstati, kadar padejo.
Opremimo jih z veščinami, ki niso v učbenikih. Tistimi, ki jih bodo vodile v življenju tudi, ko nas ne bo več ob njih … vztrajnost, spoštovanje, empatija, notranja moč. Pomagamo jim prepoznati in poimenovati občutke, jih izraziti in jih nositi z manj teže.
A ob vsem tem… kdo pa skrbi zate? Kdo tebi reče: »Zmoreš!« Imaš to. Odlično ti gre.«
Imaš koga, ki te vidi, tudi takrat, ko ti zmanjka moči? Koga, ki te ne presliši? Koga, ki te opomni, da si pomembna in vredna – ne samo kot učiteljica, ampak kot človek?
Učitelji in učiteljice potrebujemo točno to. Nekoga, ki nas opogumlja. Ki nas spomni, da je tudi naša energija končna. In da skrb zase ni razvajanje – temveč nuja. V sistemu, kjer je učiteljski poklic vse bolj prepleten s pričakovanji in odgovornostmi, pogosto pozabimo nase. Pozabimo, da tudi mi potrebujemo besede spodbude, roko na rami, iskren pogled.
Ne pozabi nase. Tudi ti si vreden spodbude. Tudi ti potrebuješ nekoga, ki stoji ob tebi.
Če danes še nisi slišala, naj ti povem jaz:
Zmoreš. Odlično ti gre. Hvala ti, da vsak dan ustvarjaš varen prostor za otroke – četudi je kdaj težko. Pomembna si.