Po enem letu tišine sem spet tukaj.
Sem se v tem letu spremenila? Definitivno.
To leto me je preoblikovalo na načine, ki jih sprva nisem znala niti poimenovati. Dovolila sem, da so nekatere stvari vplivale name bolj, kot bi smele. Dovolila sem, da so me obremenile misli, občutki in situacije, ki jim verjetno ne bi smela dati toliko moči. In iskreno — to ni bilo vedno lahko.
Sem se kaj naučila? Ogromno.
Naučila sem se, da rast ni vedno nežna. Včasih pride skozi stisko, skozi dvome, skozi trenutke, ko se zdi, da si izgubil svoj glas. Prav zato danes prekinjam tišino. Prekinjam stisko, ki me je spremljala, in se vračam k nečemu, kar sem od nekdaj tako zelo rada počela — pisanju.
Pišem zato, ker me besede vedno znova najdejo.
Pišem o občutkih.
O malenkostih.
O drobnih trenutkih, ki bogatijo življenje.
O vsem in o ničemer.
Pišem zato, da se sama bolje počutim.
In morda zato, da z zapisanim razvedrim še koga izmed vas.
Nazaj sem.
In vesela sem, da sem.