Letošnje šolsko leto mi je izjemno naporno. Ves čas se dogajajo neprijetni dogodki, na katere nimam prav veliko vpliva, me pa vedno nekam vpletejo in je potrebno reševati določene zadeve. Zato se letos pogosto vprašam, kaj mi je tega treba.
Smo majhna šola, malo zaposlenih in veliko število projektov. Kar pomeni, da smo isti ljudje vezani na več projektov, ki vzamejo veliko časa in energije. Predvsem pa delo na projektih za seboj potegne ogromne količine birokracije. Poleg tega imamo letos kar nekaj težav s starši, ki so nam kradle noči, pa še leto volitev je na šoli. In stanje je na momente kar zelo napeto.
Potem je tu še to nehvaležno pozno pomladno obdobje, ko se vsi sprašujemo, kje bomo pristali prihodnje leto … bom še na podružnici ali bom prestavljena v kakšen drug oddelek šole.
Vse to mi letos res jemlje predragoceno energijo, ki je očitno nimam več za izvoz. Zgleda so tudi mene ujela leta in vsa tista odvečna energija in optimizem sta z leti nekam izginila. Ne, saj optimizem še ostaja, ampak včasih se malo skrije in traja par dni, da se zopet prikaže.
V vsem tem času in pri vseh letošnjih dogodkih, me je večkrat pošteno minilo, da bi še nadaljevala svojo pot v razredu. Če bi bila bolj impulzivna (in malo manj trmasta), bi letos vsaj trikrat zagotovo dala odpoved. Tako pa se razjezim sodelavkam, razjokam, razbesnim domačim in sedaj še malo razpišem, potem pa tisti obup malo izgine in počasi pozabim na te misli o drugi službi. Kaj bi drugega delala, tako ali tako ne vem. Se mi zdi pa zelo zanimivo, da bi enostavno rekla, da imam vsega dovolj.
Ampak dajmo si priznati, da včasih pač pridejo trenutki, ko imamo vsega dovolj. Ko enostavno ne zmoreš več in se nekaj mora spremeniti. Ko se meni to zgodi, se običajno vrnem nazaj. Vrnem se nazaj v razred, k učencem in tam začnem postavljati sebe nazaj na noge. Tam, kjer sem rada, kjer vem, da sem dobra, da lahko veliko dam. Ko umaknem vse ostale stvari in ostane golo delo v razredu z učenci, potem spet vidim, da to službo enostavno obožujem. So dnevi, ko je služba peklensko težka, ampak po drugi strani tudi toliko da. Če si le dovoliš, potem tako zelo rasteš. Vsako leto znova, z vsakim novim učencem in njegovim staršem.
Očitno je potrebno, da pride obdobje, ko se vprašam, če mi je tega res treba. Predvsem zato, da se vrnem k temeljem in vedno znova ugotovim, da je odgovor JA. Ja, treba mi je tega. Ker sem rada učiteljica. Ker sem dobra v tem, kar delam. Ker se učim ob učencih in se trudim biti vedno boljša. In dokler bo odgovor takšen, potem vem, da se še lahko sesujem in se bom vedno znova znala vrniti.