Rada sem učiteljica in rada sem mami. Vsaka ”služba” posebaj je super. Ko pa ju je treba vsak dan opravljati, potem pa ni vedno vse super.
So dnevi, ko je v razredu in na šoli precej mirno, ko stvari tečejo, kot morajo, ko z učenci ni večjih težav in je delo res prijetno. So dnevi, ko doma pri lastnih otrocih ni večjega števila ocenjevanj in posledično ni toliko učenja, ko ni nobenih vedenjskih težav in mirno plovemo skozi dneve.
Potem pa pridejo nevihtni časi. Zakaj bi prišli le na eni fronti, če je turbulentno lahko na obeh straneh. Dopoldneve preživiš v razredu, kjer včasih dihaš na škrge. Ko gre vse narobe in porabiš ogromno energije, da ostaneš miren in poskusiš dati učencem največ, kar lahko. Po takšnih dopoldnevih, ko ne veš več, kje se te drži glava, bi se najraje samo zavlekel v posteljo, si vzel čokolado in v tišini razmišljal o smislu življenja. Ampak … ti si mama. Ti se ne moreš zavleči v posteljo. Tebe doma tudi nekdo čaka. Tebe doma tudi nekdo rabi.
Pogosto se zgodi, da za popoldne zmanjka energije, zmanjka potrpljenja, zmanjka razumevanja in moči. Nič čudnega. Naša služba zna biti res izčrpavajoča. Ampak nekaj energije mora ostati tudi za doma. Naši domači otroci nas potrebujejo še bolj, kot šolski otroci. In moramo najti način, da pridemo tudi domov s še nekaj energije in potrpljenja. Meni to pomni kar precejšen izziv. Zato doma pogosto rečem, da najprej potrebujem pol ure tišine, potem pa bom na voljo za vse, za kar me potrebujejo.
Ni vedno lahko, ne uspe vedno. Včasih gre lažje, včasih težje. So boljša in slabša obdobja. Je pa izredno pomembno, da se zavedamo tega, da povemo, ko rabimo pavzo in poskrbimo tudi zase. Pa naj bo to tiste pol ure tišine, film v postelji s čokolado, sprehod ali pa klepet s prijateljico. Važno je, da pomaga in da potem lažje posvetimo svojo energijo še otrokom, ki nas potrebujejo.