Se pozna, da sem na dopustu, ker navdih za pisanje in razmišljanje res pride iz najbolj nenavadnih kotičkov.
Sem rabila malo miru in eno dozo čuječnosti, zato sem si odejo nesla na travnik in opazovala, kaj vse leze po tleh. So me hitro našle mravlje in okupirale mojo odejo. In opazim dve mravlji, ki se tepeta.
Pa mi takoj v misli švignejo učenci. Najprej se brigajo vsak zase, potem pa kar naenkrat prepir. In tudi mravlji sta bili takšni. Nekaj časa hodita vsaka zase, potem pa kar na enkrat skočita skupaj. Ko najmanj pričakuješ.
Sem razmišljala, kako lahko sploh pričakujemo, da se učenci v razredu ne bi sprli, malo stepli in skregali. Na razredni stopnji ves dan, pogosto je to res 8 ur, preživijo skupaj. Običajno večino dneva še v istem prostoru. Kako ne bi prišlo do nesoglasij?
Različni karakterji, različna čustvena zrelost, različna socialna zrelost. Res je izziv balansirati med vsem tem ves dan in ohraniti mirne živce. To je velik zalogaj in izziv tudi za odrasle, ki naj bi že bili socialno in čustveno zreli.
Dajmo imeti v mislih, da se še mravlje stepejo, pa imajo v naravi neomejeno prostora. Vsekakor ne pravim, da naj bo sprejemljivo kreganje in podobno. Želim samo izpostaviti, da je res treba dati velik poudarek na učenje socialnih veščin, na učenje umirjanja in samokontrole. Nič ne gre na hitro, to je dolgotrajen proces, a nujno potreben.
Včasih pa se tudi učitelji lahko spomnimo teh mojih dveh mravelj. In na tak način tudi sami sebe zreguliramo, da je včasih prepir potreben, da se iz tega vsi nekaj naučijo.