Ko stopimo v naš gozd, že na poti zavonjamo smolo, slišimo petje ptic in začutimo mehko gozdno podlago pod nogami. Učenci vedo, da se tukaj učimo drugače. A ta teden nas je v našem gozdnem kotičku čakalo prav posebno presenečenje.
Na travniku pred gozdom nas je pričakala vrsta lesenih stolčkov – majhni hlodi, ki so v hipu postali del naše učilnice v naravi. Niso jih prinesle vile (čeprav so učenci to najprej res mislili), ampak en od naših učencev skupaj s svojim dedijem. Skupaj sta hlode pripravila in jih dostavila do gozda. Zasijali so tako učenci kot jaz.
Takšno sodelovanje – tisto, ki pride iz srca, iz povezave med šolo in domom – me vsakič znova ganjeno ustavi. Vzelo mi je dih, kako sta dedek in vnuk prepoznala pomen našega gozdnega učenja in mu dala podporo, ki presega besede.
Seveda nismo mogli kar tako nadaljevati z načrtovano uro. Navdušenje je bilo preveliko! Usedli smo se na nove “gozdne stole”, preuredili prostor, kjer običajno poteka pouk, in se hitro domislili: »Zakaj pa ne bi pripravili lutkovne predstave?«
Predstava bo za vse učence podružnične šole. V gozdu, pod drevesnimi krošnjami, s stolčki, ki so jih pripravile delovne roke naših družin.
Ob takšnih trenutkih si rečem: To je to. To je tisto, kar dela podružnično šolo drugačno. Toplo. Skupnostno. Resnično.
Hvaležna sem za takšno sodelovanje, za srčnost, ki jo pokažejo naše družine, in za to, da smo uspeli pouk v naravi – ta čudovit, nekoliko divji, a izjemno bogat način učenja – posvojiti kot nekaj našega. Ne le šolskega. Našega.
Naj še dolgo ostane tako.