Poznaš občutek, ko te že pred koncem šolskega leta začnejo strašiti, kakšne učence boš dobil septembra v razred?
Meni je ta občutek zelo dobro poznan in prav nič prijeten ni. Eno leto so mi vzgojiteljice in šolska psihologinja ves čas govorile, da me septembra čaka otrok, ki je grozen v vrtcu, starši noro naporni, otrok neukrotljiv … Teden za tednom ista zgodba. In res me je vedno bolj skrbelo. Že pred septembrom sem bila čisto nervozna, kako bom zmogla, kako bom sploh izvajala pouk, če bo s tem otrokom toliko dela in toliko vzgojnih težav.
Pride september in z njim novi učenci. Ves čas sem bila na trnih, kdaj bodo starši začeli komplicirati. V razredu sem ogromno pozornosti posvetila razrednim pravilom, socialnim igram, ampak otrok je bil res precej samosvoj. Nikakor ni želel delati, bilo je ogromno enega upiranja vsem dejavnostim, ogromno trmanja, ni želel biti v razredu, niti v šoli. Zdelo se mi je, da mi ruši ves sistem, da se namerno upira in da se uresničujejo vse grozne napovedi vzgojiteljic.
Bila sem obupana. Joj, kolikokrat sem jokala naši svetovalni delavki. Da ne bom zmogla, da ne najdem skupne točke z otrokom, da bom dala odpoved. Ja, tako hudo je bilo, pa sem kar precej vzdržljiva. Ves čas me je tolažila, naj ne obupam, naj neham poslušati druge in najdem svojo pot z otrokom.
Očitno je moralo biti par mesecev hudo, da sem jo bila pripravljena slišati in ne samo poslušati. Ko sem bila že na koncu z živci in v razredu ni nič delovalo, sem si rekla, da je dovolj. Dovolj poslušanja drugih, dovolj strahu! Končno sem začela hoditi v razred spet sproščena, brez tega, da bi ves čas čakala, kaj bo otrok naredil. Uvedla sem redno obiskovanje gozda, da smo se vsi malo sprostili. In glej ga zlomka … ko sem se otroka nehala bati, se je tudi on sprostil.
Zunaj, v naravi sva našla stik, ki sva ga oba nujno potrebovala. Še vedno je bilo treba biti zelo dosleden, ampak vedenjsko se je stanje precej izboljšalo. Predvsem pa se je izboljšalo moje čustveno stanje, ker nisem bila ves čas v “boj ali beg” krču.
Nauk moje izkušnje: ne dovoli, da mnenje drugih vpliva na tvoj odnos z učenci. Vsak si zasluži začeti kot nepopisan list. Poišči stik z vsemi in ne obupaj. Vedno gre slej ko prej na bolje.