Ko zjutraj odprem vrata šole, običajno najprej slišim ptičje petje in šele potem glasen ”dobro jutro” od naše kuharice/čistilke. Čeprav začnem s poukom večino dni ob 7.45, sem vedno na šoli najkasneje do 7.00. Rada imam, da se vse začne tiho. Počasi. Da imam čas pripraviti učno gradivo, material in sebe na nov dan.
Ko vstopijo učenci, se tišina umakne in vsak hiti s svojo zgodbo. Pozdravimo se, vprašamo, kako je kdo spal, in dan se začne.
Pouka pri nas na podružnici ne določa zvonec. In prav vesela sem, da ga na šoli sploh nimamo. A veste, tisti zvonec, ki zadrdra vsakih 45 minut in naznani konec oziroma začetek šolske ure. Tisti zvonec, ki se oglasi točno takrat, ko učenci najbolj padejo v delo in prekine ta čarobni trenutek. Pridejo dnevi in ure, ko nas potegne v pogovor, včasih nas narava pred oknom sama povabi ven. Včasih se med odmorom nekdo spomni pesmice in jo skupaj zapojemo. Včasih imamo delo po postajah in je učenje še posebaj zabavno. Včasih tako dobro računamo, da kar pozabimo, koliko je ura. Zato je res fino, da zvonec ne zvoni. Ker nas ne zmoti, nam ne krade fokusa, nas ne forsira v nek umetno ustvarjen ritem.
Kot učiteljica vem, kaj moramo narediti v dnevu, kaj moram učencem predati, na katere učne cilje moram biti pozorna. In za to ne potrebujem zvonca. Na razredni stopnji smo res lahko zelo prilagodljivi in se ne rabimo toliko ozirati na te točno določene meje med urami. Naše meje so lahko bolj zabrisane, bolj ohlapne. Lažje kombiniramo pouk in se medpredmetno učimo. In takrat potrebujemo čas. Čas, ki nas ne omejuje, ampak je naš prijatelj.
Zato naj zvonec kar ostane drugje. Mi ga ne rabimo.