V razredu dajem velik poudarek na učenje in usvajanje branja. Zelo mi je pomembno, da učenci dobijo dobro popotnico za višje razrede, saj šolsko delo temelji na branju in bralnem razumevanju. Bralna pismenost v državi precej šepa in vse raziskave kažejo velik upad motivacije za branje. Kako pa potem v razredu uspe, da branje ni le mučenje?
Pri najmlajših se trudim, da je branje zanimivo, gibalno in zabavno. Da naredimo iz branja na nek način igro in se učenci sploh ne zavedajo, koliko preberejo in kako dolgo berejo. Takrat je učenje najbolj učinkovito.
Na začetku, ko smo s prvošolci usvajali prve črke, je bila njihova najljubša igra ”branje z rolkami”. Po tleh razreda smo naredili z lepilnim trakom cesto, potem pa sem črke, zloge in krajše besede polagala ob cesto. Učenci so vrgli kocko in se premaknili z rolko toliko mest naprej ter tam, kjer so parkirali, prebrali besedo/zlog. To bi lahko počeli celo uro, ker jim je največji žur voziti mini rolko s prsti.
Sedaj, ko pa že znajo vse črke in zmorejo prebrati daljše besede oziroma krajše povedi, so se igre malo spremenile. Trenutno je najbolj zanimiva tista, ko po celem razredu razporedimo besede/besedne zveze/krajše povedi. Ko igra glasba, učenci plešejo po razredu, ko se glasba ustavi pa vzamejo najbližji listek in glasno preberejo, kar piše na listku.
Važno mi je, da berejo, se zabavajo in da jim branje že v 1. razredu ne predstavlja mučenja. Zato so pripravljeni listi vedno diferencirani, od besed do besednih zvez in na koncu povedi. Tako vsak najde nekaj zase, vsak najde listek, ki ga uspešno prebere in si krepi samozavest.
Meni pa zraven ostane še čas, da jih lahko poslušam in opazujem ter si zapišem kakšno opažanje, ki ga drugače ne bi opazila.