Zjutraj sem se še ustavila na podružnici, da sem spakirala vse copatke, ki smo jih pozabili vzeti, nahranila paglavce, potem pa z grenkim priokusom zaklenila vrata za en teden. No, za dva tedna, ker nas potem čakajo še prvomajske počitnice.
Zaradi zapore glavne ceste, smo se bili primorani preseliti na matično šolo. Marsikomu se en teden res ne zdi nič groznega. Mene je pa danes kar skrbelo. Smo namreč združeni s prvošolčki matične šole. Naši urniki niso usklajeni, snovno nismo na istem in jaz imam kombiniran pouk.
Ker pa imam krasne sodelavke, smo dan preživeli precej mirno. Še do gozda so nas peljali, da našega gozdnega kotička nismo preveč pogrešali.
V takšnih trenutkih se učim, da ne paničarim vnaprej, ampak se poskusim prepustiti. Če sem jaz mirna, so mirni tudi učenci. In gozd nam je zelo pomagal, da smo se počutili bolj domače. Zelo dobro se mi v razredu obnese tudi čuječnost. Sedaj že par let čuječnosti in dihalnih tehnik učim tudi učence in zelo pomaga pri raznih stiskah, močnih čustvih in takšnih, hitrih neprijetnih spremembah. Skupaj predihamo, se pogovorimo, kaj čutimo in takoj je malo lažje. Predvsem pa je pomembno, da je učitelj zgled učencem. Mene je danes stiskalo ob spremembi in to sem jim že zjutraj povedala. Da me je malo strah, ker še ne vem, kako bo vse potekalo. Potem so hitro tudi sami povedali, kaj jih skrbi. To, da znajo prepoznati in ubesediti svoja čustva, je res ogromen napreden glede na začetek leta. In takšne veščine se mi zdijo veliko bolj pomembne od marsi katere učne snovi.
Še nekaj dni in potem zaslužen oddih. Moja glava ga že močno potrebuje.