Roko na srce, druge izbire res nisem imela. Ali si poiskati drugo službo ali pa najti način, da bom v razredu zadovoljna in bom dobro opravljala svoje delo. Trmasta kot sem, prva možnost v resnici ni bila nikoli možnost.
Kako pa splavaš? Najbrž je to tisto vprašanje, ki zanima vse učitelje, ki začenjajo s kombiniranim poukom in se tudi sami lovijo in iščejo.
Splavaš, ko ugotoviš, da delovni zvezki in učne priprave nikakor niso narejeni za uspešno delo v kombinaciji. No, malo je vseeno odvisno v katerem razredu učimo. Ampak meni so bili delovni zvezki prvo leto v 1. in 2. razredu res odveč. Ker prvošolčki niso na začetku prav nič samostojni, nič bolje ni bilo z drugošolci. Ko sem dojela, da me to samo ovira, sem v razredu lažje dihala. Osredotočila sem se na učni načrt in samo na cilje, ki jih morajo učenci doseči. Potem sem se pa lotila dela. Našla sem se v delu po postajah, izdelala ogromno svojega didaktičnega materiala in materiale prilagajala svojim učencem. Moja glava je bila še vedno tako utrujena po celem dnevu učenja dveh razredov in učenci so potrebovali ogromno gibanja. Zato sem se lotila še poučevanja v naravi. To je tisto, kar me je privlačilo že na prejšnjih šolah, ampak pogoji za učenje v naravi niso bili najboljši. Tukaj, na naši mali podružnici pa je narava dobesedno na dosegu roke. Dovolj je, da stopimo iz šole in smo že na travniku. Gozd imamo samo par minut stran. In učenci so takoj začeli uživati v takšnem delu. Bili so bolj motivirani, hitreje so usvajali učno snov, več smo naredili, zraven so bili pa še na svežem zraku in ves čas v gibanju.
Kaj pa jaz? Enostavno sem se našla v takšnem načinu poučevanja. Kombinacija dela po postajah in učenja v naravi izredno dobro vpliva name. Zunaj se v vsem tem kaosu sprostim, umirim, nadiham. Lažje jih opazujem, se zbližam z njimi in jih spoznam v drugi luči.
Ko najdeš način dela, ki ti je pisan na kožo, postaneš najboljša možna verzija sebe kot učitelja. In rasteš, cvetiš … takrat veš, da daš učencem res največ, kar zmoreš in zraven ne pregoriš.
Hvaležna sem, da me je pot zanesla na to malo podružnico z največjim srcem.