Naš drugi dan na matični šoli smo uspešno preživeli. V moji glavi se ta teden prepleta toliko misli, da včasih sploh ne vem več, kako se počutim. Po običajnih dnevih potrebujem tišino na poti domov, da se moja glava malo spočije. Ta teden pa bi najraje preživela v osami, ker je enostavno ves dan preveč nekih dražljajev in vožnja domov ni več dovolj, da bi se lahko odklopila in regenerirala.
Danes mi ne gre iz glave naslednje vprašanje: “Zakaj pa ne bi tvojih učencev razdelili in priključili razredom matične šole, ti pa bi bila prosta za nadomeščanje?”
To bi sigurno pomagalo pri nadomeščanjih, se strinjam. Učenci bi preživeli, to sem tudi prepričana. Ampak … ja, seveda pride ampak. Ali je to v resnici nujno potrebno? Če bi mi rekli, da je res tako hudo pomanjkanje kadra, potem bi razumela in pomagala na tak način. Dokler pa lahko to uredimo drugače, bom vedno vztrajala, da ostanem s svojimi učenci.
V tem tednu doživljajo ogromno sprememb. Odhod s podružnice, navajanje na novo okolje, nove sošolce, spremenjena dnevna rutina, mnogo daljše bivanje na šoli. Meni se zdi to res veliko sprememb za 6 do 8 let stare otroke. Odrasli smo tisti, ki moramo poskrbeti, da vsaj nekaj ostane domače, poznano, varno. V tem primeru je to razredničarka.
Mogoče se komu zdi, da jih preveč zavijam v vato. Pa naj se jim zdi. V šoli so to moji učenci in moja odgovornost je, da jim zagotovim varno okolje. Ne le okolje, kjer bodo usvajali znanje, ampak predvsem okolje, kjer se bodo počutili varne, sprejete in videne. Pa tudi, če to pomeni, da bo moja glava konec dneva bolj polna in utrujena. Vedno je vredno pokazati otrokom, da ti je mar za njih.