Letos imam v 1. razredu učenca, ki je izredno dober v žvižganju. Žvižga ves čas. Ko pride v šolo, prižvižga. Med odmori ves čas žvižga. Gremo ven, on žvižga. Med igro v razredu, žvižga. Gre na stranišče, žvižga. Najbrž ste razumeli, da otrok res cel ljubi dan žvižga.
Dokler je žvižgal med odmori in zunaj, sem si mislila, dobro … ti kar žvižgaj. Sicer je bilo po celem dnevu, tednu, mesecu že precej moteče, ampak dobro. Nekje mora to dati ven iz sebe in potem bo slej ko prej nehal. Res sem upala, da ga bo ljubezen do žvižganja počasi zapustila in bo na šoli bolj mirno in tiho.
Uh, kako sem se motila! Z ignoriranjem nismo prišli nikamor. Otrok je žvižgal vedno več in vedno bolj glasno. Potem je začel žvižgati še v razredu med poukom. Običajno ravno takrat, ko so drugošolci imeli kakšno samostojno delo in so potrebovali tišino. Ves čas sem ga opozarjala, naj neha. Prosila, se z njim pogovarjala, razlagala, da je to zelo moteče. Pa se ni dal. Ko je imel minutko časa, je takoj začel žvižgati.
Potem je pa nekega dne, ko je žvižgal ves dan in se res ni dal motiti, meni prekipelo. Vsa moja samokontrola je poletela skozi okno in sem se kar precej razburila. Prvič sem mu zelo na ostro povedala, da enostavno nima izbite in mora prenehati takoj! Prvošolec me mirno posluša in gleda direktno v oči. Ko končam, mi mirno in nasmejano reče: ”Tamara, pa jaz ne žvižgam. Jaz žvrgolim!”
Mene je v sekundi minila vsa jeza in iz srca sem se mu glasno nasmejala. Potem sva se pogovorila, da ptice najlepše žvrgolijo zunaj, v naravi. In od tistega dne dalje, je bil v šoli mir.
Kako malo je bilo potrebno, da se je žvižganje umirilo. Samo najti je bilo treba razlago, ki se je njemu zdela smiselna. Meni bo pa njegovo žvrgolenje ostalo v spominu za vedno.