Toliko, kot je različnih podružnic, toliko je tudi različnih izkušenj. Pišem samo na podlagi svojih izkušenj in svojega doživljanja življenja na podružnici.
Delam na res majhni, podeželski podružnici. Imamo 2 razreda, oba sta kombinirana oddelka. V enem razredu sta združena 1. in 2. razred, v drugem pa 3. in 4. razred. Najbrž ste že ugotovili, da sva na podružnici samo 2 učiteljici. Delček dneva je na šoli še naša kuharica, ki je hkrati tudi čistilka. Enkrat dnevno pride tudi hišnik, ki nam pripelje malico z matične šole. Zadnji 2 leti ima sodelavka v razredu še spremljevalko za enega izmed učencev. Tako, da imamo že kar “gužvo”glede na prejšnja leta.
Ker nas je zelo malo, večino časa sva s sodelavko sami, je še toliko bolj pomembno, da so odnosi takšni, kot je treba. Da se razumeva, skupaj sodelujeva, si pomagava, se podpirava, bodriva in si stojiva ob strani ob dobrih in manj dobrih trenutkih.
Od kar sem na tej podružnici, sem vsako leto dobila novo sodelavko. Prva sodelavka je bila na šoli zadnje leto pred upokojitvijo. Krasna ženska! Potrpežljiva, mirna, obvladala kombinirani pouk. In ogromno me je naučila. V tistem enem letu mi je morala predati vso znanje, ki je potrebno, da delaš na podružnici. O tem, kdaj drugič. Res si za prvo leto ne bi mogla želeti boljše sodelavke. Me je opolnomočila na celi črti.
Naslednje leto sem spet dobila sodelavko, ki je bila zadnje leto pred upokojitvijo. Očitno privlačim zrele učiteljice. Tudi z njo so odnosi stekli brez težav. Bila je odprta za nove ideje, znala je pohvaliti, motivirati in te spodbujati, da rasteš v svojem delu. In vsako leto mi je bilo hudo, ker sem vedela, da je spet samo za eno leto.
V enem letu se človek komaj navadi na sodelavca. Traja kar nekaj mesecev, da se spoznaš, da vidiš, na katerem področju je kdo močnejši, da se znaš dopolnjevati. V enem letu se tudi osebno toliko spoznaš, da že veš, kako kdaj odreagirati. Potem pa pride september in spet si na začetku.
Lani pa sem na podružnico dobila povsem novo sodelavko, ki se je pridružila naši ekipi. Že pred poletjem je prišla na ogled podružnice in takoj sem vedela, da se bova razumeli. Potem sem samo še držala pesti, da septembra res pride. In je prišla. Sedaj, ko se že približujemo koncu šolskega leta, lahko rečem, da sva se spoznali službeno in osebno. In upam, da bova tudi naslednje leto lahko nadaljevali skupaj.
Ne predstavljam si, kako je delati na šoli, kjer sta le dva učitelja in se ne razumeta. Zato je še toliko bolj pomembno, da v majhnih kolektivih delamo na odnosih, smo povezovalni in držimo skupaj. Kot ena mala družinica.