Pridejo dnevi in meseci, ko z učenci najdemo nekaj luštnega in pademo v raziskovanje in opazovanje. Običajno je pri nas v razredu to nekaj živega. Pa naj bodo to polži, pajki, gosenice ali paglavci.
Tudi letos smo med sprehodom našli malo lužo in v njej paglavce, ki bi umrli, ko bi se luža posušila. Seveda smo jih vzeli s seboj in v razredu pripravili akvarij. Učenci navdušeni. Med odmori mirno sedijo pred akvarijem in jih opazujejo, kako plavajo. Paglavce pridno hranimo, jim čistimo akvarij in spremljamo njihov razvoj. Potem pa naši paglavci dobijo vse štiri noge in čas je bil, da smo jim pripravili drug akvarij, kjer bodo lahko dočakali tisto zadnjo spremembo v prave žabice. Jim vse uredimo, prinesemo zelenje, veje, mah, malo vode, da je res bivališče čim bolj naravno. Končno dočakamo prvo malo žabico in potem učenci vprašajo, kaj bodo pa žabe jedle … ufff! Saj res! Kaj bodo pa jedle? Hrana za paglavce ne bo več v redu. Potrebujejo živo hrano, kot v naravi. Ja nič. Če želimo, da še malo zrastejo in ugotovimo, katere vrste žab sploh imamo, bo treba v akcijo.
Nora kot sem, sem s pomočjo kolegic učiteljic na spletu naročila žive vinske mušice. Čakala par dni, da so mi jih dostavili in danes so končno prispele. Nekaj še ličink, nekaj že odraslih vinskih mušic. Sodelavki gledata ta moj paketek in se sprašujeta, kakšen didaktični material sem spet nabavila. Potem pa zadevo skupaj odpremo v zbornici in zagledata polno posodico ličink. Najprej šok, potem smo se pa samo še smejale. Včasih ju pustim odprtih ust, ko se lotim kakšne takšne stvari.
Učenci takoj za akcijo, da žabam v akvarij spustimo mušice. Potem pa opazovanje. In ni trajalo dolgo, ko so naše male žabice že začele z lovljenjem. Še malo pa jih bomo lahko spustili nazaj v naravo. Ta čas pa bodo trenirale lov na mušice kar v naši mali učilnici.
Včasih moja norost prav pride, da se lotim takšnih stvari, ker potem še sama zraven na polno uživam.